plik

V ISKANJU ZGODOVINE SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

omogoča razširjenost Bj predpostavko o nadregionalni predliterarni stop
nji pismenega Bj. Prav tako ni mogoče govoriti o širši institucionalizaciji
slovenskega jezika v srednjem veku.

Razširjenost slovenskega jezika in položaj slovenščine v srednjeve

škem javnem življenju v slovenskih pokrajinah nista bila vseskozi enaka,
čeprav je mogoče predpostavljati, da je bila v vsakdanjem sporazumevanju

slovenščina edini  občevalni jezik, ki  se je več  ali  manj  uporabljal v med
sebojnem  sporazumevanju,  torej  v notranji komunikaciji  različnih  druž
benih  plasti.  Znano je,  da je v tej  notranji  komunikaciji znalo  in  upora

bljalo slovenščino tudi plemstvo domačega ali tujega rodu (le tako lahko

razumemo nastanek

Auerspergovega

Cernjejskega rokopisa).

V okviru te

distribucije je prišlo tudi do izoblikovanja nadnarečnih plasti s pismenimi

jeziki in z ustrezno zvrstno diferenciacijo na jezik obreda in cerkvenih be

sedil, uprave in ev. umetnostni jezik. Izpričana sorazmerno majhna pisme
nost (vsaj za starejšo dobo) in sistematično uničevanje knjižnic pojasnjuje

jo pomanjkanje pisanih virov.

Neporabna pa je bila kulturna slovenščina za komunikacijo navzven,

saj so iz slovenskega prostora težili predvsem na sever in zahod, torej v dru
gače govoreče dežele. Tako se je širša disputacija opravljala v latinščini, v

upravi pa je poleg latinščine z naraščajočim srednjim vekom dobivala svojo
vlogo nemščina.

3.2 N A S T A N E K SLO V EN SK EG A K N JIŽ N E G A JE Z IK A

V 16. S T O L E T JU

Družbene spremembe, ki so pretresale evropski srednji vek, so tudi v slo

venskem prostoru povzročile, da sta moč in oblast polagoma prehajali od

sedežev posvetne in cerkvene gosposke v mesta, ki so se razvijala v sodob

nejših gospodarskih razmerah (denarno gospodarstvo ipd.). Tristo- do šti-

ristoletni razvoj je moral vplivati tudi na družbeni razvoj prebivalstva in
ne nazadnje na narodnostno (in s tem jezikovno) strukturo. Ce sta bili v
srednjem veku latinščina in nemščina jezika, v katerih se je po namenskem

izboru  opravljala  pismena  komunikacija,  lahko  za vsakdanje  sporočanje
različnih plasti v notranji komunikaciji predpostavljamo slovenščino, ki ,c
z razvojem mest dobila svojo vlogo tudi v mestni upravi  Ljubljana. Kranj,
zlasti  v  16.  stoletju),  ob  tem  pa  tudi  v  novi  protestantski  cerkvi,  posebej

ker je ta terjala versko razlago v jeziku ljudstva. Da notranja komun.kacja

ZGODOVINA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

ni zajela samo vaškega prebivalstva, ampak tudi pripadnike drugih druž
benih slojev, dokazujejo npr. imena mestnih sodnikov v Kranju in Lju
bljani, pa tudi primeri slovenskega upravnega jezika, napisani v tem času,

pretežno v obeh pismenih jezikih (Bj in B 2). N a podlagi listin je bila celo
postavljena domneva, da so v tem razdobju v ljubljanskem mestnem svetu

uporabljali slovenščino in da so nemško govorečim svetnikom prevajali,
čeprav so zapiske pisali nemško. C e je v posameznih sporočilih govora o
slovenščini kot o jeziku preprostega prebivalstva (»gem ain volk«), to po

meni, da so

samo

slovensko govorili predvsem preprosti, ne pomeni pa, da

izobraženci oziroma pripadniki višjih slojev slovenščine niso poznali. Se

veda pa lahko že v tej dobi predpostavljamo tudi socialne zvrsti jezika.

V opisanem družbenem okolju, v katerem se je stopnjevala tudi za

vest podrejenih plasti prebivalstva (kmečki upori), se je zavedel potrebe
po stopnjevanem verskem nauku v slovenščini mladi Primož Trubar. Slo
venščina v cerkvi je z zapiski in poročili sicer znana že iz srednjega veka,

pomembna so tudi poročila o slovenskih ustanovah in romarskih poteh

(v 14. in 15. stoletju slovanski oltar v Aachnu, slovenski duhovniki spo

vedniki!), toda reformatorji (Erazem Rotterdamski, Luther) so zahtevali,

da se premišljevanje

Svetega pisma

in naukov v lastnem jeziku vsakomur

omogoči v veliko intenzivnejši meri kakor doslej. Trubar je imel priložnost

izpolniti se v osnovni terminologiji in slogu najprej med šolanjem pri Petru
Bonomu v Trstu (slovensko razlaganje Erazmovih

Parafraz),

v praksi pa

med svojim prvim pridigarskim obdobjem v domovini (1530-1547).

Slovenski knjižni jezik je v temeljih Trubarjevo delo. Trubar se je de

loma iz govorniške prakse deloma po Luthrovem zgledu odločil za enoten
knjižni jezik kljub številnim narečjem, ki jih je poznal in se jih zavedal.

Kaže, daje med pismenimi jeziki izbral srednjo pot med pismenim B., (

Sti

ski

2), ki je bil bližji njegovi domači dolenjski govorni osnovi, in pisme

nim B , starejšim in bolj razširjenim tudi v cerkvi in upravi (prisege mesta
Kranja), naslonil pa se je tudi na pogovorni jezik ljubljanskega meščanstva

(prim. Riglerjevo tezo o ljubljanskem izhodišču slov. knjižnega jezika).
Razvoj knjižnega jezika v samem Trubarjevem opusu, pa tudi posegi dru

gih, zlasti Krelja, Bohoriča in Dalmatina, opozarjajo, da je šlo za zavesten
poskus konstrukcije knjižnega jezika (izbor jezika, naslonitev na govorno

osnovo ali morda tudi na tip pismenega jezika, zgledovanje ob latinski pi
savi nemškega pravopisa in domnevno ob glagolski oziroma cirilski pisavi

ter lastnem reflektiranju sistema).

Trubar je tudi postavil osnovo novega pravopisa s poenostavljenjem

V ISKANJU ZGODOVINE SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

pisave sičnikov in šumnikov v primerjavi s pisno navado v dosedanjih pi

snih jezikih; s pojasnilom, da končni -/ izgovarja debelo, po bezjaško, je

nedvomno opozoril, da sam ni več govoril 1-ovskega glasu in da ga je kon
struiral po paradigmi. Težave mu je delala pisava skupin

Ij, nj,

pa tudi pisa

Konstruiral je tudi pisavo

e {e

in v določenih položajih

ei\

Rigler).

Vendar se svojih pisnih navad ni dosledno držal, posebej nepazljiv je bil
pri zapisu zvenečih soglasnikov v končnem položaju, tako da mu nekateri

celo pripisujejo, da jih ni dobro razločeval. Pisavo so izpopolnili zlasti S.
Krelj (doslednost sičnikov in šumnikov, pisava

Ij, nj

, apostrof pri nezlo-

žnih predlogih - pa tudi nekatera naglasna znamenja, znamenja za e, kar
se kasneje ni v celoti obdržalo). Tako izpopolnjeni pravopis sta privzela in
dalje razvila Dalmatin in Bohorič (po njem bohoričica do približno 1845,

izpopolnil jo je le še Gutsman v 18. stoletju z znamenji za razlikovanje ve

likih

S in Z

ter

in Ž).

Oblikoslovno je ta jezik podoben tipoma Bj in B2, zlasti pri Trubarju

je mogoče najti jezikovne starine: v nekaterih zvezah nominalna fleksija

adjektivov, pri nekaterih glagolih iz molitvenih formul

(hočo, verjo, mogo)

1. os. sg. na

-o,

starinski gen. duala na

-u,

krajša oblika 3. pl. prež.,

-e

(= -

ej)

v loc. sg. m. n. itd., posebna modaliteta je izražena s številnimi sinonimni

mi oblikami (kakor

inf.

itd.), tudi po nemščini, to pa počasi pelje do

izoblikovanja slovenskega opisnega prihodnjika. Posebno vprašanje je po
gostost kazalnega zaimka/določnega člena, ki ga Trubar bolj kakor drugi
protestantski pisci uporablja za poudarjanje. - Od glasoslovnih vprašanj
kaže opozoriti na arhaični zapis polglasnika ob / pred soglasnikom:

dalge,

napelniti

, v deklinaciji adjektivov je značilna tipična sredisčna redukcija,

značilna deloma že za Bj

(-igd)>

sicer pa zasluži pozornost Kreljev zapis

dolgega in posttoničnega

in ne z

medtem ko pri Trubarju in tudi

kasneje v knjižnem jeziku skoraj do konca 18. st. prevladuje zlasti v post-

toničnem položaju

-u.

Zdi se, da gre ne le za različnost in narečne govorne

osnove, predvsem gre tudi za drugačno pisno navado. V mlajših rokopisih

(npr. posvetne pesmi iz slatenskega urbarja z začetka 18. stoletja) najdemo

oblike z

-u

poleg oblik z

-o,

kar priča za soobstajanje dveh pisnih navad.

Najmočneje izpostavljena tujejezični predlogi ali konstruiranju je

mestoma sintaksa, seveda pa je površinska struktura stavka deloma odvi
sna tudi od retoričnega figuriranja.  Zdi se, da je pri posameznih avtorjih
tudi  različno  razmerje do  sporočanega predmeta:  pri Trubarju je  na pri
mer opaziti  sled  dikcije  govorjene  besede,  primerjanje  istih  besedil  kaže

zlasti pri Dalmatinu veliko prizadevanje za izgladitev izraza. - Različen

ZGODOVINA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

je tudi odnos do tujega izrazja, privzetega v različne zvrsti slovenščine v

glavnem iz nemščine. Tujke so v Trubarjevih besedilih razmeroma pogo

ste, nemara v skladu z načelom, da bo pisal razumljivo, zastopno (kar je
spet povzeto po Luthrovem načelu o potrebi naravnega, preprostega jezika

v nasprotju z zapletenim, umetelnim jezikom pisarne). To preobilico tujk
je Krelj kritiziral, očitno pod vplivom tedanjih poetik, ki so v tem času

povzročale puristično akcijo tudi v nemščini. Ker pa je Krelj podobno kot
kasneje Svetokriški (kljub drugačnim načelom) tudi sam pisal privzete

nemške besede, je treba opozoriti na dejstvo, da tujk niso v vseh slovenskih

pokrajinah sprejemali hkrati in tudi ne istih, zato so tudi različno vsrkali

tuje besedišče in ga nekaj čutili za svojega. Precejšnja je tudi zvrstna raz

deljenost protestantskih besedil. V okviru verske namembnosti je opaziti

raznovrstnost tako v vsebini besedil kakor tudi v načinu ubeseditve. Pre

vladujejo oblike prepričevanja: katekizem z vprašanji in odgovori, vzorci

pridige, (polemična) razlaga verskih resnic, prirejena evangeljska besedila

za odrasle in otroke, razložitev veroizpovedi, pa tudi cerkveni red, molitve,
cerkvena pesem. Abecedniki so skrbeli za opismenjevanje.

V okviru tega so nastala prva slovenska prozna besedila; za pesem je

značilno prehajanje v silabotonični sistem, čeprav je v navadi tudi še štetje
zlogov. Besedila osnovnih molitev, kakor so očenaš, vera itd., se od sre
dnjeveških razlikujejo po tipu okrašenosti: namesto retorične privzdig

njenosti je neretorična, vsakdanja dikcija, namesto inverzije v sintagmi je
stavek urejen po običajnem, neopaznem redu. Prozna besedila so zgrajena
z nalaganjem enega dela sporočila na drugega, sicer po srednjeveškem na

čelu, vendar s posebno ureditvijo jedrnega dela, v katerem so argumen

ti predstavljeni ne le z jasno terminološko obrazložitvijo, ampak tudi s

primerno, pogostoma alegorično razvito podobo. Ta oblikovalni vzorec,

kasneje izdelan v novih slogovnih hotenjih, je v slovenski prozi dokaj po
gost. Stilistično so besedila pisana v slovenski inačici poetike 16. stoletja:

neposredna dikcija brez prevelikih pomenskih figuraličnih zastranitev se
opira prvenstveno na zgradbo odstavka; v njem so stavki uravnoteženi z

izrabo dvojne/trojne formule in izbrane vrste stavčnih zvez, med katerimi
prevladujejo vezalni in protivni stavki, tudi priredni vzročni ter od podre
dnih predvsem intencijski in oziralni stavki. Izrazna sinonimika v dvojni

formuli je namenjena predvsem okraševanju. Metaforika od prvih del na
rašča: poleg biblijske snovi je uporabljena tudi ljudska metaforika. Tako
oblikovano besedilo učinkuje z urejenim mnogobesedjem, ki utegne biti

pri posameznih piscih pogojeno tudi z regionalnimi izraznimi navadami

(Dolenjska, vzhod).

Jezikovni priročniki so poleg elementarnih abecednikov še slovnica

Arcticae horulae

Adama Bohoriča (1584), prirejena po Melanchthono-

vih slovnicah, od slovarjev pa ustrezen slovarski del v Bohoričevi slovni

ci, register besed, ki se razlikujejo po dialektih, v Dalmatinovi

Bibliji

1592 Megiserjev

Dictionarium quatuor linguarum

z bogatim slovenskim

besediščem (slovenščino pa je H. Megiser upošteval tudi v večjezičnem
leksikonu

Thésaurus polyglottus

, 1603). V Bohoričevi slovnici ni urejena

sklanjatev, čeprav primeri kažejo, da je uporabljal vse sklone, le imenoval

jih je po univerzalni latinski (grški) gramatiki, orodnik je spoznal Pohlin

1768, mestnik pa po Pohlinovih navedkih šele Gutsman. Pomembna so še

opozorila na neprimernost rabe člena, na značilnosti glagolskega vida itd.
Sintaksa je latinsko-kranjska: primere iz Melanchthona dokaj nekritično
prevaja v slovenščino, pri tem le mestoma opozarja na razločke med sloven

ščino in latinščino.

Ker se je edini katoliški tisk 16. stoletja, Packerneckerjeva priredba

Kanizijevega katekizma

, izgubil, moremo iz tega časa omeniti samo nekaj

katoliških rokopisov. Najobsežnejši je tako imenovani

Stapletonov rokopis

s konca 16. ali začetka 17. stoletja, napisan sicer pod vplivom Dalmatina,
vendar priča tudi za posebno, zasebno verzijo pismenega Bt s številnimi

gorenjskimi značilnostmi. Prakso zasebnega, neoficialnega zapisovanja
kažejo tudi drugi, manj obsežni rokopisni zapisi katoliških duhovnikov.

Večjo odvisnost od protestantskega knjižnega jezika kažeta med pri

meri uradne slovenščine Reclov prevod

Gorskih bukev

(vinogradniškega

zakona iz  1543)  iz  1582, prav tako razglas (zapovedni list) kranjskega de
želnega  upravitelja Janeza  Kisla  iz  1570. Jezik  ni  dosleden,  ob  knjižnem
pravopisu  in  deloma  sklanjatvi  (zlasti pridevniki,  zaimki,  tudi  samostal

niki) je opaziti v glasoslovju prvine B,, pa tudi Kreljevega jezika

(o < ô),

ali

celo hrvaščine (.

mgovornik

vladike dunaiskoga),

kar kaže na ev. nastanek v

obrobnih pokrajinah (Bela Krajina?). V pisavi in jeziku izpričuje podobne
vplive tudi najstarejše štajersko besedilo, velikonedeljska prisega iz 1570.

Zunaj knjižne in tedaj tudi pisne tradicije je jezik izročilnega pisma iz Me
tlike (1573) in zapisov v Mengeških krstnih knjigah s konca 16. stoletja,

medtem ko izpričujejo slovenske glose v latinskem pismu Tomaža Hrena

iz 1598 višjo jezikovno kulturo.

Rokopisno gradivo iz 16. stoletja kaže velik vpliv knjižnega pravopisa.

medtem ko je slovnica pogosto odvisna od pisnih navad m govor)ene be

V ISKANJU ZGODOVINE SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

ZGODOVINA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

sede, kar pa je razumljivo, saj so omenjena besedila po večini nastala pred
izdajo Bohoričeve slovnice. Tako posvetna kakor cerkvena besedila kažejo

velik napredek v slovenski terminologiji.

3.3 17. IN 18. S T O L E T JE : D O B A K A T O L IŠ K E O BN O V E

IN R A Z M A H B A R O Č N E G A P R ID IG A R ST V A

Z  zatrtjem  protestantizma  in  z  dobo  katoliške  obnove  se  je  spremenil
odnos  do  možnega  bralca  tiskanega  slovenskega  besedila.  Vztrajanje  pri
zgolj duhovnikovi ustni razlagi naukov je omejevalo cerkveno slovenščino
predvsem na govorjeno besedo, ki se je opirala kvečjemu na zasebne zapi
ske (prim. priredbo Stapletona)  ali pa se je zgledovala po Dalmatinu. Vsaj
delno v slovenščini je še naprej potekalo tudi delo različnih sodišč, kakor
pričajo številni v slovenščini zapisani prisežni obrazci, pričevanja zaprise

ženih, oporočna besedila itd. Tri znane laične posvetne pesmi poleg roko

pisa cerkvene pesmarice dokazujejo, da se je morala tudi v slovenščini gojiti
priložnostna verzifikacija v duhu sodobne poetike.

Slovenščina je bila vsakdanji jezik sporazumevanja ne le preprostih,

tudi nekateri pripadniki t. i. višjih slojev niso potrebovali znanja drugega

jezika (zlasti ženske, o tem slovenska besedila izobčenja in določila v redu

klarisinj). Ker pa so številni uradniki iz šol, trgovci in obrtniki tudi zara
di stikov s tujejezičnim prebivalstvom znali več jezikov in so se slovensko
govoreči v mirnem sožitju srečevali z nemško in italijansko govorečimi, je

zlasti v mestnem pogovornem jeziku nujno prihajalo do sprejemanja tujk

na različnih jezikovnosocialnih ravneh (tudi v substandardu). Na to je

opozoril že prvi pomembnejši slovenski kulturni zgodovinar Valvasor: v

Ehre des Herzogtums Krain

(1689) je omenil tri glavne oblike sporazume

vanja na Kranjskem, čisto slovenščino, čisto nemščino v nekaterih krogih,

zlasti v mestih pa z nemškimi izrazi »pološčeno« slovenščino.

Za potrebno izobrazbo duhovnikov in vseh vrst uradnikov v mestni

in gospodarski službi so skrbele predvsem jezuitske gimnazije (Ljubljana,
Celovec, Trst, Gorica, Gradec), študije so lahko duhovniki nadaljevali v

Ljubljani, tudi v Gradcu ali Vidmu, drugi so študirali pretežno na Dunaju,

v Gradcu itd. Slovenščine sc na jezuitskih gimnazijah niso učili, pač pa so
v tem jeziku na šolskih produkcijah pogosto peli in igrali (prim. že letno

kroniko ljubljanskih jezuitov za leto 1599). Kljub temu so morali zlasti du

V ISKANJU ZGODOVINE SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

hovniki slovenski knjižni (pismeni?) jezik obvladati in to po potrebi tudi
dokazati.

Razvoj slovenskega knjižnega jezika v tej dobi se kaže takoj od začetka

v dveh smereh, v oficialni rabi prevladuje upoštevanje knjižne norme pro

testantov, spremembe izvirajo bodisi iz drugačnega pojmovanja knjižnega

(Hren) ali zaradi delovanja govorjene besede (Skalar). Za jezik številnih

rokopisnih besedil je v veliki meri odločilna govorna osnova, po drugi stra
ni pa izročilo pismenih jezikov.

Raznovrstnih slovenskih besedil iz te dobe je sorazmerno precej, tudi

če je bilo tiskanje nekaj časa upočasnjeno; zdi se, da so si pomagali s prepiso

vanjem. O d cerkvenih besedil je za začetek tega obdobja značilno besedilo

katoliškega obnovitvenega programa (evangelistar, navodilo za pobožno
premišljevanje), na prelomu 18. v 19. stoletje se temu pridružijo še števil

ne knjige baročne cerkvene retorike. Cerkveno pesem in besedilo pasijona
dopolnjujejo še omenjene laične pesmi v slovesnem, liričnem in nizkem
stilu. Zelo veliko je besedil uradnega in poluradnega značaja, zlasti prevodi

vladarskih odločitev (nadvojvode, cesarja, papeža) ter škofovih opominov

župnikom  pričajo  poleg  sodnih  zapiskov  o  dokajšnji  vlogi  slovenščine  v
uradnem poslovanju  s slovensko govorečimi prebivalci raznih družbenih
plasti.  Iz tega razdobja se je ohranilo tudi nekaj slovenske korespondence,
bodisi  med  izobraženci  (Žontnerjevo  pismo  Hrenu,  1621),  med  plemiči

(pisma M. Izabele Marenzi, 1686) oziroma plemiča meščanu (pismo or
moškega graščaka Petheja središkemu županu Modrinjaku, 1651/1658).

Hrenov evangelistar

{Evangelija inu listuvi

, 1612/1613) se razlikuje

od Dalmatinove predloge po novi, nadaljnji stopnji likanja slovenskega
knjižnega jezika: nemški izrazi so načelno zamenjani s slovenskimi (be
sedišče je deloma nakazano že v Dalmatinovem

Registru

), kar je v skladu

s poetiko, ki je tujke zavračala tudi v nemščini. Po govorjenem modelu je

Hren po možnosti izboljšal tudi številne sintaktične zveze (prim. oziralne

stavke).  Podobne značilnosti kažejo  tudi  Hrenovi  rokopisi  (prevod pape
ževega breveja iz  1621  in tri molitve iz  1624), pa tudi druga bolj oficialna
besedila škofove pisarne, kakor prevodi škofovih opominov župnikom ob
vizitaciji  1631, pismo škofa Rabatta ljubljanskim klarisinjam iz  1666 m k

dve besedili izobčenja za isti red.

Od kasnejših besedil kaže izrazito zvezo z izročilom knjižnega jezi

ka jezik kalobskega rokopisa

(Liber cantionum carmlicarnm)

iz srede 17.

stoletja, čeprav so tako v jeziku kakor v pravopisu nekatera odstopala.
Na knjižni jezik je oprto tudi besedilo molitve Bratovščine sv. Ožbalta iz

Črne (1633) ter pravila Bratovščine iz Doline pri Trstu (1635), le da so tu
sledi italijanskega pravopisa, značilnega za tradicijo zahodnih slovenskih

pokrajin.

O d rokopisnih besedil večjega obsega je treba omeniti Adama Skalar

Sulo tigapremišluvana

v dveh delih (1643): v njegovem jeziku se ob knji

žni osnovi kažejo prvine govorjene gorenjščine (zlasti

sc),

ki se ponekod

krijejo s pismenim Bj

(-o,

v nom. in akuz. sg. samostalnikov in pridevnikov

sr. spola,

o <o,-o v

dat. sg. s. pron. m. n. itd.). Pravopis se mestoma ravna po

nemški pisavi. Podobna jezikovna razmerja so tudi v besedilih uradne slo

venščine, ne glede na kraj nastanka. Izrazita knjižna dikcija (z malenkost

nim  vdorom  govornih  značilnosti,  deloma  dialektizmov)  je  v ljubljanski
meščanski  prisegi  z  začetka  17.  stoletja,  v  obrazcu  briksenške  prisege  iz
blejskega gospostva ter v slovenskem delu graške  fevdalne prisege  iz dru
ge  polovice  17.  stoletja,  dalje  v  rokopisu  središča  tožbe  zoper ormoškega
graščaka iz  1648, še posebej pa v prevodu cesarskega odločila o sporu med
ptujskim minoritskim samostanom in podložniki (1675).

Naslonitev na knjižni jezik v pisavi, v jeziku pa močan vpliv pismene

ga Bj kaže slovenska prisega za vazale krškega škofa (1653), prisega iz Hra

stovca ter ptujskogorska prisega iz 1696, ki jo je baje zapisala domačinova
roka. Konkuriranje knjižnih oblik in jezikovnih prvin pismenega Bj v ura
dni slovenščini kažeta tudi obrazca za prisege mestnih sodnikov iz srede

18. stoletja. Tretjo stopnjo kaže besedilo vetrinjske prisege (1601/1609):

opazna je naslonitev na nemški pravopis, jezik je neke vrste Bt, vendar v
okorni obliki in malone brez naslonitve na tradicijo. V zasebnih pismih so
lokalni vplivi in nedoslednost zapisa še močnejši, tako v omenjenem štajer

skem pismu kajkavski, v Zontnerjevem in drugih ljubljanski, v pismih pl.
Marenzi pa zahodni, zlasti je opazen italijanski pravopis.

V italijanskem pravopisu in zato pomembno nemara samo za sloven

ski zahod je tudi prvo tiskano besedilo tega časa,

Vocabolario italia.no e

schiavo

devinskega servita Gregorija Alasija iz Sommaripe (Videm 1607).

Predvsem duhovnikom namenjeno delo je napisano po navadah sloven

skega zahoda (varianta B ?), v slovarskem delu je deloma upoštevan tudi

Megiser, iz Megiserja so tudi zgledi sklanjatve in spregatve.

Vsi ti trije tipi slovenskega knjižnega in pismenega jezika 17. stoletja

kažejo, da se je izročilo knjižnega jezika ohranjevalo predvsem v ambici
oznejših rokopisih cerkvenega in upravnega značaja. Uradna slovenščina

arhivskih zapisov se ravna po nekakšni normi pismenega jezika (Bj), med
tem ko je za jezik neoficialnih besedil značilno poljubno križanje različnih

ZGODOVINA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

pisnih navad in govornih vplivov. Vse te novosti in pomanjkanje šole so
povzročile, da se je knjižna norma sorazmerno naglo spreminjala.

S ponovnim tiskanjem cerkvenih priročnikov (od 1672, Schonleben,

Evangelia inu listuvi)

je nastala potreba po trdnejši določitvi razmerja med

pisanim in govorjenim jezikom. Ker so bili priročniki namenjeni šolanim

duhovnikom, je bila norma lahko zajeta v uvodne pripombe. Zavest o raz
ločku med pisano obliko knjižnega jezika, ki je v evangelistarijih sledil od
protestantov sporočeni tradiciji, in med govorom je bila do 1672 že tako
stopnjevana, da je Schonleben moral opozoriti na običaj enotne »rodov

ne« pisave in njen krajevni izgovor. Obenem je poudaril sporazumevalno

vlogo neupoštevanja samoglasniške redukcije v pisavi. Pisci besedil konec

17. in v začetku 18. stoletja se tem načelom teoretično pridružujejo, ven

dar prihaja tudi v pisavi zaradi pritiska govorjene besede do pomembnih
sprememb. N a osrednjeslovenski knjižni govor najmočneje vpliva tako
imenovani gorenjski sunke, ki vse bolj uveljavlja nekatere prvine, značilne
za pismeni B (glej gori), deloma pa ponekod tudi redukcijo nenaglašenih

visokih vokalov po središčni substandardni izreki

(lubem

ipd.). Moder

nizacija knjižnega jezika je sporočena tudi v uvodu v Paglovčevo izdajo

Evangelijev inu branj

(1741); izrecno je navedeno, da je knjiga zapisana v

jeziku, kakor se govori

»Labaci, moderno tempore«.

Knjižni jezik se nepretrgano razvija predvsem v ljubljanskem središču

(Kastelec, Rogerij, Basar; Romuald, katekizmi, Stržinar, Paglovec), čeprav

pridigujejo pridigarji skoraj po vsem slovenskem ozemlju, tako tudi v Pri

morju, na Koroškem in na Štajerskem. Seveda pa je razumljivo, da kaže
najobsežnejši pridigarski opus ob prelomu stoletja, kapucinska pridiga Ja
neza Svetokriškega v 5 zvezkih, v jeziku veliko vipavskih odstopanj v gla-
soslovnem in oblikovnem pogledu ter zlasti v obsegu in vrsti nemških tujk,
o katerih smo zapisali, da so bile na zahodu v drugačnem obsegu privzete
v vsakdanji jezik kakor v središču.

V knjižnem jeziku zasledimo v tem času v tiskih naslednje vsebinske

in oblikovne zvrsti: bratovska molitvena besedila, baročna pobožna pre
mišljevanja, pridige (glede na vsebino in obliko svobodnejša kapucinska;

jezuitska je bolj vezana na predpise in skrbnejša po obliki), dramsko bese

dilo (pasijon), prirejeno katekizemsko besedilo, poučne knjige za življenje

z  versko  vsebino,  cerkvena pesem,  laična pesem  hvalnica  (iz  rokopisa  so
znane  še  premišljevanka,  šaljiva pesnitev v  nizkem  slogu  in  lirična izpo
vedna pesem,  torej  štirje primeri različnih vrst baročne priložnostne ver

ifikacije). V uradnem jeziku izhajajo od srede stoletja prevodi cesarskih

V ISKANJU ZGODOVINE SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA