ODLOK
PAPEŠKEGA SVETA ZA LAIKE:
DOKONČNA ODOBRITEV
STATUTA NEOKATEHUMENSKE POTI
Neokatehumenska pot se je začela leta 1964 med prebivalci barakarskega naselja
Palomeras Altas v Madridu po zaslugi gospoda Francisca Joséja (Kika) Gómeza Argüella in
gospodične Carmen Hernández, ki sta ubogim, med katerimi sta živela, na njihovo prošnjo
začela oznanjati evangelij Jezusa Kristusa. Sčasoma se je ta “kerigma” udejanjila v
katehetski sintezi, ki temelji na trinožniku “Božja beseda, bogoslužje, skupnost” in katere
namen je, da vodi osebe v bratsko občestvo in k odrasli veri.
Ta novi itinerarij krščanskega uvajanja je pognal iz brazde, ki jo je zaorala prenova II.
vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, in vzbudil veliko zanimanje tedanjega
madridskega nadškofa, njegove ekscelence msgr. Casimira Morcilla, ki je opogumil
iniciatorja Poti, naj jo poneseta v župnije, ki bi jo želele. Tako se je Pot postopno razširila
po madridski nadškofiji in drugih španskih škofijah.
Leta 1968 sta iniciatorja Neokatehumenske poti prišla v Rim in se nastanila v Borghetto
Latinu. Z dovoljenjem njegove eminence kardinala Angela Dell’Acqua, tedanjega
generalnega vikarja njegove svetosti za mesto Rim in okolico, se je v župniji Naše gospe
presvetega zakramenta in svetih kanadskih mučencev začela prva kateheza. Od tistega dne
se je Pot začela širiti po vseh škofijah sveta.
Neokatehumenska pot je itinerarij katoliške formacije, ki “služi škofom kot eden od
načinov za uresničevanje krščanske iniciacije v škofiji ter trajne vzgoje v veri” (Statut, čl. 1 §
2). Je javna pravna oseba (prim. Odlok Papeškega sveta za laike, 28. oktober 2004).
Neokatehumenska pot – ki živi v naročju župnij, v majhnih skupnostih, sestavljenih iz oseb
različne starosti in različnih socialnih razmer – se uresničuje po smernicah, ki sta jih
predložila iniciatorja in jih vsebujejo Statut in zvezki z naslovom Smernice za ekipe
katehistov (prim. Statut, čl. 2,2).
Končni cilj Poti, katere itinerarij se v župniji živi v majhnih skupnostih, sestavljenih iz ljudi
različnih starosti in položaja, je postopno uvajanje vernikov v intimnost z Jezusom
Kristusom,
da bi postali dejavni subjekti v Cerkvi in verodostojni pričevalci vesele novice o
Odrešeniku. Pot vzpodbuja misijone ad gentes, ne samo v misijonskih deželah, ampak tudi
v deželah starodavne krščanske tradicije, ki so danes, žal, globoko sekularizirane, in je
orodje za krščansko uvajanje odraslih, ki se pripravljajo, da bodo prejeli krst po predpisih,
ki jih vsebuje obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo (Kongregacija za bogoslužje, 6.
januar 1972).
Večkrat in na različne načine je božji služabnik Janez Pavel II. poudarjal bogastvo sadov
evangeljske radikalnosti in izrednega misijonarskega poleta, ki jih Neokatehumenska pot
prinaša v življenje vernikov laikov, v družine in župnijska občestva, ter bogastvo poklicev
za duhovniško in redovniško življenje, ki razodevajo Pot kot “itinerarij katoliške formacije,
veljavne za današnjo družbo in čas” (AAS 82 (1990), 1513–1515).
Sveti oče Benedikt XVI. je 12. januarja 2006 članom Neokatehumenske poti zatrdil: “Vaše
apostolsko delovanje se umešča v srce Cerkve in je v polnem sozvočju z njenimi predpisi
ter v občestvu s krajevnimi Cerkvami, v katerih boste delovali, kar poudarja bogastvo
karizem, ki jih je Gospod obudil preko iniciatorjev Poti” (Insegnamenti di Benedetto XVI
II, 1[2006], 58–59).
